Afirmacije: Zapovedi, vprašanja ali opomniki?

Refleksija in nasveti za delo z afirmacijami

Z afirmacijami se srečujemo v različnih oblikah in kontekstih. Večinoma jih poznamo kot pozitivne stavke, ki jih ljudje uporabljajo v določene namene, na primer za boljše počutje, samozavest, osebno rast, več motivacije, optimizma, hvaležnosti, prizemljenosti, umirjenosti in tako naprej.

O afirmacijah se velikokrat piše kot o izjavah, ki jih moraš ponavljati in če nekdo omeni, da zanj ne delujejo, dobi nasvet: “bolj moraš verjeti”. Brez dejanskih napotkov, kako priti do tega verjetja. Pač “bolj moraš stisnit, se bolj prisilit, jih večkrat ponavljat”. To pa po mojih izkušnjah nikoli ne deluje.

Danes se želim poglobiti v svoj odnos do afirmacij, kje se po mojem mnenju lahko pogosto “zalomi” pri njihovi uporabi, ter tudi, v kakšnih primerih oziroma na kak način jih sama uporabljam. Pri tem upam, da je jasno, da nikomur ne želim preprečiti uporabe afirmacij in nikogar prisiliti vanjo. Kot pri vsem ostalem želim predvsem vzpodbutiti refleksijo o lastni izkušnji, ki bo za vsakogar drugačna. Morda pa pri tem tudi pomagam komu najti lasten način pristopa do afirmacij.

Namen uporabe

Pogost način uporabe afirmacij je v situacijah, ko se ljudje želijo prepričati v nekaj. Ko želijo nekaj verjeti. Ko se želijo nekako počutiti. Pogost način uporabe afirmacij je torej doseči neko spremembo v počutju ali mišljenju.

In tukaj se pogosto zatakne. Recimo, da želim posneti nek video in se mi zdi, da je to čisto prevelik zalogaj zame. Zdaj se seveda lahko poslužim afirmacije: “Zmorem to. Zmorem to. Zmorem to.” A moji možgani niso navajeni slepo verjeti čemurkoli. Ne samo to, moji možgani vedo, da če bi bilo to res, potem tega ne bi govorila. Če jaz res zmorem posneti ta video, zakaj potem sedim in si govorim, da zmorem, namesto da to dejansko naredim? Dejstvo je namreč, da v primeru, da jaz resnično in popolnoma brez dvoma verjamem, da nekaj zmorem, ne bom sedela in si govorila, kako to zmorem narediti, ampak bom to preprosto naredila.

V tem je fora. Nasprotje dvoma vase ni, da jaz hodim naokrog in govorim, kako sem zakon in kako zmorem vse, ampak da počnem stvari, ki jih je dvom vase prej oviral. Problema nikoli ne rešiš znotraj problema. Izhod iz pretiranega razmišljanja ni še več razmišljanja, ampak delovanje.

Zato se lahko zgodi, da bolj kot si govorim: “Zmorem to. Verjamem vase,” in podobno, bolj imam občutek, da si skozi to prigovarjanje dokazujem, da v resnici ne zmorem, da v resnici ne verjamem vase. Kar ironično.

Edini način, da svojim možganom oziroma tistemu dele sebe, ki dvomi v mojo sposobnost doseči nekaj, resnično dokažem, da zmorem, je da to naredim oziroma utelesim.

In to velja tako za enkratne situacije, kot je posneti video, kot za način življenja in mišljenja. Afirmacije ljudje namreč pogosto uporabljamo tudi za globje in dolgotrajne spremembe v mišljenju in delovanju, pri čemer je udejanjanje in utelešanje prav tako pomembno. Še posebej ko gre za vsakodnevne navade in povsem trenutne (na prvi pogled mikro) spremembe, kot je sprostitev čeljusti ali ramen.

A kako ugotoviti, katero dejanje storiti? Kaj bo tisti prvi ali naslednji korak, ki bi mi dejansko pomagal, če mi ponavljanje afirmacije ne? Tukaj pridemo do orodja, ki je meni bistveno ljubše od afirmacij, to so vprašanja.

Radovednost > prepričevanje

Obožujem uganke. Obožujem zanimiva vprašanja. Zakaj? Ker je že narava vprašanj taka, da sama po sebi sprožijo radovednost v človeku. Takoj ko slišiš neko vprašanje, začne tvoja podzavest iskati odgovor. Seveda lahko pri tem zavestno sodeluješ, ampak v resnici ti pri tem procesu ni treba narediti nič. (Koliko novih idej in rešitev dobimo medtem ko delamo nekaj povsem drugega, nekaj, kjer praktično “izklopimo” zavestno mišljenje!)

Zato imam sama vprašanja dosti raje od afirmacij. Če afirmacije dojemam kot da me nekdo skuša prepričati v nekaj, v kar mi skoraj ni dovoljeno dvomiti, pa mi vprašanja le ponudijo izhodiščno točko in odprejo prostor za radovednost, poskušanje, razmislek, nekaj novega.

Medtem ko afirmacije zapovedujejo (oziroma jih lahko tako dojemam), vprašanja verjamejo v mojo sposobnost, da odgovore in kaj je najboljše zame odkrijem sama.

Klasična uporaba vprašanj je, da jih vzamemo kot iztočnice za pisanje v dnevnik, kar rada počnem skoraj vsakodnevno. Vendar pa ni potrebno, da na vprašanja odgovorimo takoj in mislim, da je to pomembno spoznanje. Ko naletite na kakšno zanimivo vprašanje (na primer Kaj je vredno početi tudi, če veš, da ti bo spodletelo?), je včasih dobro, da ne hitite z odgovorom, ampak pustite, da odgovor razvija vaša podzavest. Samo vprašanje sproži zanimiv postopek miselnega eksperimentiranja znotraj nas in škoda bi bilo, če mu ne bi dali časa.

To lahko vzpodbudimo na različne načine: vprašanje zapišemo na listek in ga prilepimo na steno nekam, kjer ga lahko redno vidimo. Lahko pa vprašanje zjutraj zapišemo v dnevnik, ga nato opustimo in se zvečer vrnemo k njemu, da vidimo, če je naša podzavest tekom dneva prišla do kakih ugotovitev. Vprašanje lahko zapišemo na listek in ga nosimo s seboj. Možnosti je ogromno, sama pri tem najraje sledim intuiciji, saj tako ne morem zgrešiti.

Iz afirmacij v vprašanja

Kako priti do vprašanj? Me veseli, da vprašaš! Ena možnost je seveda brskanje po spletu. Prav tako sem sama začela z novo rubriko ✦IZTOČNICE✦, ki je namenjena prav temu - deljenju vprašanj in iztočnic za razmislek. A trenutno želim pokazati, kako sama uporabim afirmacije, da iz njih dobim vprašanja.

Pogosto se namreč zgodi, da naletim na zanimive afirmacije, še posebej če imam v mislih nek določen fokus in temo. Afirmacijo želim uporabiti in jo integrirati, a vseeno želim najti način, ki ni le golo ponavljanje te fraze.

V tem primeru spreobrnem to afirmacijo v vprašanje.

Kako spreobrniti afirmacijo v vprašanje? Preprosto. Vprašam se: Kaj pa, če…? Ali Kako bi se obnašala, če bi verjela, da…? ali Kaj bi pomenilo zame, če bi verjela, da…? In podobno.

Na primer:

“Verjamem vase.” → Kako bi se obnašala, če bi verjela vase? Kaj bi to spremenilo v mojem odnosu do sebe? Do drugih?

“Vse, kar se zgodi, je v moje dobro.” → Kaj pa, če je vse, kar se zgodi, v moje dobro? Kaj bi to pomenilo? Če bi to verjela, kako bi pristopala do izzivov? Enako kot zdaj ali kako drugače?

“Dovolj sem in mi ni treba spreminjati sebe.” → Kaj pa, če sem okej taka, kot sem? Kaj pa, če mi res ni treba spreminjati ničesar glede sebe?

“Vse bo okej.” → Kaj pa, če bo res? Če bi to verjela, kako bi se počutila? Kako bi delovala? Ali bi to vodilo v bolj konstruktivno delovanje kot če verjamem, da stvari ne bodo okej?

Pri tem gre vedno za miselno eksperimentiranje, igračkanje, ne za strokovni intelektualizem. Preverjam različne možnosti.

Naj poudarim, da pri tem ni nikoli nujno, da to res verjamem.

Tako preizkušanje in razmišljanje bo zabavno in bo vodilo v nova spoznanja, ki meni služijo samo, ko si dovolim, da mislim karkoli. Namen tega ni spreminjanje mojega počutja, ampak raziskovanje in igra.

To je eden od načinov, kako sama uporabljam afirmacije. V nasprotju s pasivnostjo in statičnostjo trdilnih izjav me vprašanja prestavijo v stanje dejavnosti in pretočnosti. Naslednjič, ko se srečaš z afirmacijo, v katero morda želiš verjeti, a se ji obenem upiraš, jo morda lahko poskusiš obrniti v vprašanje in videti, če ti to odpre kaj novega. Morda ne bo nič spremenilo. A kaj pa, če…?

Afirmacije kot opomniki

Obstaja pa še en način, kako sama rada uporabljam afirmacije in pravzaprav mislim, da jih tako uporabljajo vsi, ki jih redno uporabljajo. Verjamem, da afirmacije kot izjave lahko “delujejo” le, ko človek, ki jih uporablja, na nekem nivoju že verjame v to, kar trdi afirmacija. Kot podpora in val energije delujejo torej takrat, ko jih uporabljamo kot opomnike, kot način, da okrepimo tisti del nas, ki že verjame.

Če pristopimo do afimacij na ta način in jih sprejemamo s tistim delom nas, ki že verjame vanje, so afirmacije lahko zelo močne. In sama verjamem, da vsi ljudje, ki prisegajo na uspeh afirmacij, to že delajo, čeprav morda nezavedno.

Pri tem torej ne gre za to, da se želimo prisiliti v to, da bi nekaj verjeli - in s tem ustvarjali občutek obsojanja, če v to še ne verjamemo. Gre za spomin. “Vse, kar se zgodi, je v moje dobro.” Samo res! Sem čisto pozabila. Temu sledi sprostitev - ni mi treba več skrbeti glede tega, kar se je zgodilo. Ampak to deluje, kot sem omenila, le v primeru, da sama že verjamem v to, kar izreka afirmacija. Če pa pri tem zaznam upiranje, se vrnem k vprašanjem in radovednosti.

Ključno je stanje zavesti

Delo z afirmacijami je lahko močno, a njegov učinek je odvisen od našega pristopa in predvsem stanja zavesti in naših že ustaljenih prepričanj. Namen tega prispevka je bil, da ponazorim svoj način dela z afirmacijami ter opišem možne pristope do njih.

Upam, da je prispevek sprožil kak navdih, kako razmišljanje ali morda celo uporaben nasvet za delo z afirmacijami. Moj namen ni nikoli prepričevati ljudi, ampak vzpodbuditi lastno razmišljanje (in pokazati, da ni treba kar slepo verjeti temu, kar nekateri pravijo, ali pa se slabo počutiti, če temu ne verjamete).

Če se ti je zdel prispevek zanimiv, ga deli s prijatelji. Če se ti prispevek ni zdel zanimiv, pa ga lahko deliš s kom, ki ga ne maraš. Zakaj pa ne!

Hvala, da si tu 💙

in se spet kmalu bereva!